Dragi moji zopet smo skupaj. Ta vikend sem bil na poročnem showu v Ljubljani, kjer smo razstavljali tudi mi. Čeprav prehlajen in bolan, sem se odpravil z voljo in željo, da vidim, slišim in izkusim nove stvari, dogodke in spoznam nove ljudi. Kar me polni in kar me veseli. Bilo je v šotoru, simpatično in lepo, prikupno in poročno. Malo kičasto, a tako poročno. Kot poroka mora biti. Všeč mi je bilo. Všeč mi je dejstvo, da se ponudniki potrudijo/potrudimo, da nadobudnim parom prikažemo kaj lahko pripravimo in kako lahko pripravimo. A kaj, ko pri vsem skupaj manjka eno pomembno dejstvo, da si ljudje sploh ne znamo več vzeti časa za pogovor ali pa se sploh nočemo pogovarjati. Dejstvo, ki me je razočaralo in kar naredilo temen oblak v mislih. Polno gostov, a vsi hitijo brez da se ustavijo, pozdravijo in celo spregovorijo. Bilo smo tam, živi, voljni in željni, da se predstavimo. A kaj ko očitno to ni več dovolj. Pozornost ljudi, ki smo jih srečevali, je bila bežna, vsi so hiteli in imeli zelo malo časa. Škoda, toliko besed je bila za izmenjat in toliko lepih trenutkov.
Mogoče velja povabilo, da še vedno je osnova komunikacija in delitev – misli in želja. To nas polni, to nas dela ljudi, to nas oživlja in krepi. To je bogastvo in smisel bivanje. Deliti sebe, svoje izkušnje, svoje srce in svoja doživetja s svetom. Moje misli, so moje mnenje, če se motim mi lahko mirno pišete pod to objavo ali pa na benjamin@kracun.si.
